Bolezen kot posledica nepredelanih čustev

Zavedanje povezave med umom in telesom še zdaleč ni novo. Še pred 300 leti je skoraj vsak medicinski sistem po svetu zdravil um in telo kot celoto, v 17. stoletju pa je zahodni svet začel razmišljati o umu in telesu kot o dveh ločenih entitetah in telo obravnavati kot stroj, skupaj z zamenljivimi, neodvisnimi deli, brez kakršne koli povezave z umom. Zahodno stališče ima nekatere prednosti, je osnova za razvoj kirurgije in za zdravljenje poškodb, vendar pa je močno zmanjšalo znanstveno raziskovanje človekovega čustvenega in duhovnega življenja ter iz tega naslova prirojene sposobnosti samozdravljenja.

Paradigma dualnosti pa je poleg ločnice med umom in telesom potegnila tudi ločnico med »dobrimi« in »slabimi« čustvi, zato je še toliko bolj pomembno zavedanje, da slabih čustev NI.

Vsako čustvo ima pomembno sporočilo, na primer jeza v nas sproža željo po akciji, strah nam sporoča, da naj bomo previdni, razočaranje pomeni, da nam je bilo nekaj kar v življenju nismo dobili, pomembno. Vsa čustva so del nas. Bolj ko se jih zavedamo in jih sprejemamo, lažje se jim prepustimo, jih obvladujemo in jim dovolimo, da nas nekaj naučijo.

Če čustva niso izražena, se nalagajo v telesu v obliki nemira, tesnobe, mišične napetost in psihosomatskih simptomov (glavoboli, bolečine v trebuhu, visok pritisk). Iz nesnovnega prehajajo v snovno manifestacijo, kar najlažje razumemo, če vemo, da so čustva in posledične misli, kot elektro – magnetno energija v našem telesu.

 V 20. stoletju se je strogi alopatski pogled začel postopoma spreminjati tudi na zahodu. Zdravniki in terapevti so ponovno začeli proučevati vez med umom telesom in znanstveno dokazovati te zapletene povezave.

Ker ima jezik vzhodne medicine ezoterični pridih, so te povezave razložene nam bližje in sicer tako, da imajo možgani in periferni živčni sistem, endokrini in imunski sistem, pa tudi vsi organi našega telesa in vsi čustveni odzivi, ki jih imamo, skupen kemični jezik in nenehno komunicirajo med seboj. Ta kemični jezik so naši hormoni.

Vedno bolj je uveljavljena psihonevroimunologija (PNEI), ki razkriva interakcije med psihološkimi procesi, živčnim in imunskim sistemom, odlikuje pa jo interdisciplinarni pristop, saj vključuje psihologijo, nevroznanost, imunologijo, fiziologijo, endokrinologijo in revmatologijo. Na ta način odkriva vzroke vseh tistih bolezni, ki jih danes ne znamo razvozlati in ponuja nove načine zdravljenja. Veda je znanstveno utemeljena in je kot študij na voljo v prenekaterih medicinskih študijskih središčih.

Pomembno mesto med teorijami in praksami razumevanja povezave med neustrezno izraženimi čustvi in boleznijo pa ima tudi nova nemška medicina (5 bioloških zakonov). Njen utemeljitelj, dr. Hammer je dokazal, da so naravni biološki procesi v fizičnem telesu pogojeni s tem, kaj posamezna oseba doživlja v duši. Če ni čustvenega ali duševnega stresa, niti drugih sprememb na nivoju telesa ni.

Naši občutki igrajo pomembno vlogo pri tem, kako usmerjamo tok svojih misli, ker misli pomembno vplivajo na naša dejanja. Naša dejanja oblikujejo našo osebnost., zato je pomembno da o zdravju in bolezni razmišljamo tudi skozi občutke.