Sladkorna bolezen ali diabetes je motnja nadzorovanja krvnega sladkorja, saj je zelo pomembno, da raven sladkorja ni ne ne previsoka, ne prenizka. Pri diabetesu pa to uravnavanje ne deluje več in višek sladkorja (glukoze) je v krvi prisotna ves čas – ne samo neposredno po obroku.
Glavni dejavnik je prekomerna telesna teža in nepravilna prehrana, zato lahko s pravilno prehrano in gibanjem diabetes preprečimo in ga tudi popolnoma obvladamo.
Diabetes nastane zaradi presnovne motnje imenovane inzulinska rezistenca ali neobčutljivost na inzulin. To pomeni, da postajajo celice telesa, zlasti celice jeter in mišic, vedno bolj neobčutljive na inzulin, to je na hormon, ki ga tvori in izloča trebušna slinavka, takoj, ko nekaj pojemo. Ne samo, ampak posebej po obrokih, bogatih z ogljikovimi hidrati, ko pride v kri zelo veliko sladkorja. Inzulin presežni sladkor iz krvi posreduje v celice telesa, kjer je sladkor uporabljen kot vir energije, če ga je pa toliko preveč, da ga telesni sistemi ne porabijo, se shrani v jetrih kot maščobna zaloga.
Zakaj je pri diabetesu krvni sladkor previsok tudi takrat, ko že nekaj ur nismo ničesar jedli?
Tudi ko dalj časa ne jemo, kot na primer ponoči v spanju ali med postom, naši možgani in ostali organi, potrebujejo energijo. V ta namen jetra tvorijo glukozo iz glikogena. Tako krvni sladkor ostaja konstanten. Ampak je količina sladkorja, ki je lahko v krvi zelo natančno odmerjena in ob presežku sladkorja v krvi poraste tudi prisotnost inzulina. Več kot je sladkorja v krvi, več je inzulina in določena količina inzulina jetrom pove, da dodatna tvorba sladkorja ni potrebna. Če pa postanejo jetrne celice neobčutljive na inzulin, začnejo to inzulinsko zavoro ignorirati – še naprej pridno tvorijo glukozo, čeprav v krvi kroži že dovolj sladkorja.
Inzulinska rezistenca na tešče pomeni povišano vrednost krvnega sladkorja. Na celični ravni je razlog za inzulinsko rezistenco med drugim ta, da so celice zaradi napačne in preobilice hrane preveč zamaščene. Ta zamaščenost pa ni pogojena z uživanjem maščob, ampak s uživanjem preobilice sladkorja, ki se ob dejstvu, da ga ne porabimo, spremeni v maščobo. Presežek inzulina v krvi, ki je neposredno pogojen z presežkom sladkorja pa je alfa in omega nabiranja maščobe, saj inzulin skrbi za skladiščenje energije. Brez inzulina se maščoba ne more skladiščiti. Inzulin pretvarja sladkor v maščobo. Inzulin povzroča rast maščobnih celic, več kot je inzulina več bo maščobe. In če blokiramo inzulin, bodo maščobne celice ostale prazne. Pri zdravem telesu bo celica sprejela glukozo, ko pa je v njej preveč maščobe le-te motijo inzulinsko signalno pot znotraj celice.
Neposredna težava pri diabetesu je to, da previsoka raven krvnega sladkorja dela vsemogočo škodo, saj so molekule glukoze nagnjene k temu, da se »zlepijo« z drugimi molekulami – na primer beljakovinskimi molekulami – zaradi česar postaja tkivo med drugim bolj togo. Tako na primer »otrdijo« naše žile, kar ponazarja obliko staranja in zmanjšane funkcije. Trebušna slinavka skuša kompenzirati inzulinsko občutljivost telesnih celic tako, da tvori in izloča več inzulina, kar je prav tako škodljivo. Diabetes tako ni le bolezen, lahko bi rekli, da je bolezen, ki nas dela bolne, saj povečuje tveganje za vse kronične bolezni.
Neprestana prekomerna tvorba inzulina obremenjuje tudi trebušno slinavko, ki se lahko v nekem trenutku izčrpana preda. V tem stadiju primanjkuje ali zmanjka inzulina in pristanemo na zdravljenju z vbrizgavanjem inzulina v podkožje.
Zakaj pa se diabetes imenuje tako?
Med simptome diabetesa sodi tudi prekomerna žeja in ustrezno pogosto uriniranje: telo poizkuša presežni sladkor v krvi izločiti z urinom. Urin je zato sladkega okusa in vonja – od tod uradna oznaka diabetes mellitus, izraz izhaja iz grščine, diabainen pomeni sifon, mellitus pa med. In kot zanimivost, preden smo dobili vse te diagnostične naprave, so zdravniki diabetes diagnosticirali tako, da so poizkusili urin. Če je bil sladek, se je človeku slabo pisalo.
Kadar se soočamo z inzulinsko rezistenco je na vsak način prva izbira hrana z malo ogljikovimi hidrati in brez procesirane hrane.
- Odpovemo se predelanemu mesu v obliki salam, slanine, šunke, klobas in hrenovk. Privoščimo si divjačino, zrezek govedi in perutnino, če le lahko iz proste reje. Od mesa so najboljše mastne ribe (gojen losos, polenovka).
- Maslo, smetana in kokosovo olje so sicer dovoljeni, vendar so od maščob boljši kakovostno olivno olje (več žlic na dan). Dokazano je, da dve žlici olivnega olja na dan pretežkim diabetikom tipa 2 ne pomaga samo pri hujšanju, temveč tudi po nekaj tednih pomagata znižati krvni sladkor.
- Od maščob so najboljši avokado, oreščki, lanena semena, mastne ribe, v manjših količinah pa tudi jajca, maslo in sir.
- Vsaka oblika zelenjave je še kako dobrodošla. Pojemo je čim več, z izjemo krompirja (manj), saj hitro dviguje krvni sladkor. S kumino, kuminom, lovorjem, kurkumo, šetrajem, origanom in hrenom znižamo inzulinsko obremenitev pri uživanju krompirja.
- Solato (zeleno, radič, motovilec, rukolo) obogatimo s semeni. Če pa na solato dodamo še kurkumo bomo s tem pomagali zviševati inzulinsko občutljivost naših celic.
- Uživamo veliko stročnic – so živilo, kjer so proteini umeščeni v maščobe, ponekod tudi v ogljikove hidrate. Slednji v stročnicah najmanj dvigujejo krvni sladkor, kar je naša želja.
- Sir in jajca so v redu. Raziskave kažejo, da je do 7 jajc na teden zdravo.
- Blagodejen učinek imata tudi zelen čaj in temna čokolada (bolj temna kot je manj sladkorja vsebuje. Ti dve živili dokazano spodbujata inzulinsko občutljivosti.
- In malo za šalo, malo za res – znanstveno je dokazano, da sem in tja kozarček vina koristi. Raziskave kažejo tako koristi rdečega, kot tudi belega vina, tako, da smo s kozarčkom sem in tja lahko čisti pomirjeni.
KAKO SE INZULINSKA REZISTENCA SPREMENI V PRESNOVNI SINDROM
Ni nujno, da je človek predebel, da ima presnovni sindrom. Navsezadnje zaradi njega trpi kar40 % odraslih normalne teže. Predebelost je sicer marker za presnovni sindrom, a ni edini in vsekakor ni edini vzrok. Najsi je presnovni sirom doma pri predebelih ali ne, edino, s čimer se vsi strinjamo, je to, da je glavni simptom presnovnega sindroma inzulinska rezistenca in preveč sladkorja.
Kako pa pride do presnovnega sindroma?
1. Presnovni sindrom se začne, ker naše telo nakopiči energijo in jo shrani v jetrni maščobi. Naše telo lahko nakopiči energijo tudi zato, ker se zaradi stresa konstantno izloča preveč kortizola. Ob tem postanejo jetra neobčutljiva na inzulin in iz svojih zalog spušča v obtok dodatni sladkor.
2. Inzulinska jetrna rezistenca povzroči, da začnejo jetra neustrezno preusmerjati energijo. Slinavka se na to odzove z večjim sproščanjem inzulina, ki naj bi jetra pripravil do tega, da bi opravljala svoje delo. Zaradi tega skoči raven inzulina še višje (hiperinzulinemija), to pa ima za posledico, da se še več maščobe odlaga v podkožno maščevje, s čimer se teža veča.
3. Jetra skušajo oddati presežek maščobe v obliki trigliceridov, da bi se uskladiščili v podkožnem maščevju. Krvni lipidi narastejo, pa ne zaradi holesterola, ampak zaradi presežka sladkorja.
4. Visok inzulin (anabolni hormon rasti) deluje na krvne žile na tak način, da gladko mišičje, ki obdaja vsako žilo, raste hitreje, kot bi bilo normalno. Ta proces stisne arterije in povzroči višanje krvnega tlaka.
5. Kombinacije inzulinske rezistence, lipidnih problemov in visokega krvnega tlaka pustoši po vsem telesu. Tako lahko pride do srčno-žilnih bolezni.
6. Maščoba v jetrih povzroča vnetje, to pa še bolj krepi inzulinsko rezistenco. Nazadnje se jetra lahko začnejo brazgotiniti in posledica je lahko nealkoholna zamaščenost jeter.
7. Inzulinska rezistenca in hiperinzulinemija pri ženskah lahko pripravita jajčnike do tega, da začnejo izdelovati dodaten testosteron na račun zmanjšanega estrogena, posledica pa je sindrom policističnih jajčnikov, čezmerna dlakavost in lahko tudi neplodnost.
8. Če se inzulinska rezistenca slabša, telesna maščoba pa nabira, mora slinavka izdelovati vedno več inzulina. Če beta celice v slinavki tega ne dohajajo več, lahko odpovejo.
9. Inzulin pa je zaradi močnega anabolnega učinka tudi eden od hormonov, ki povzroča deljenje celic.
Ker pa si naše maščobne celice ne želijo redukcije nič bolj, kot kakšen delavski sindikat, je pomembno, da jim pomagamo. Vendar brez volje in premisleka ne bo šlo, ni pa tudi tako hudo. Srečno!